nedelja, 28. november 2010

Da kovačeva kobila ne bo bosa

Rada šivam otroške predpasničke. Amapk, mi je res nerodno priznati, da glede na to, koliko sem jih naredila, da sta moja tamala dva svoje že dolgo nazaj prerasla, pa še kar nimata novih. V planu jih imam že od pomladi... Ker se bliža veseli december, peka piškotov in še česa, je bil sedaj res skrajni čas, da neham prelagati in se lotim.

Tako je nastal manjši za Črta

in en večji za Maja.

Hrbtna stran je cela v svetlejši modri barvi. Dobita ga kot presenečenje, ko bomo prvič pekli piškotke. In to bo kar kmalu :)

Z novim fotoaparatom se še spoznavava in mi še ni uspelo vsega pogruntati. Temne črte in trakovi so v resnici zelo temno modre barve in ne črne.

Se tudi ve že veselite opojnega vonja po piškotih, lučk in vsesplošnega direndaja? Jaz se, čeprav priznam, da bi mi kakšen dodaten teden še kako prav prišel.

Maja

četrtek, 25. november 2010

Totalno smešen šal

Črt je resnično navdušen nad mojim šalom iz bunkaste volne. Vzame ga, ga podrgne po ličkih in gode, kako mehak je.


Ko sem se odločila, da tudi njemu spletem enega iz te iste volne, sem sumila, da bo izpadlo preveč punčkasto. In res je bilo. Pa sem ga prekvačkala s črno volno. Ok, bilo je bolje. Ampak, kaj ko bi ... rada imam projekte, kjer se mi niti približno ne sanja, kje bom končala. Malo šivanja, barvanja in cofkanja kasneje, je nastal šal gosenica.


Še sreča, da jo bom pri 2,5 letniku verjetno celo odnesla z navdušenjem. Si pa kar predstavljam izraz starejšega, ko ga bo zagledal :) Res prehitro zrastejo.

Maja

sobota, 20. november 2010

Doooolg šal

Vedno sem imela rada reeees dolge, mehke, pisane šale. Nisem jih imela veliko, sem si jih pa vedno želela. Ko sem si ga letos naredila iz bunkaste volne in sta bila oba tamaladva navdušena, sem se odločila, da ju spletem tudi zanju.

Priznam, res prijetno se je zvečer zaviti v deko na kavču, zraven pripraviti dišeč čaj, si v miru pogledati kakšno nadaljevanko na televiziji, med prsti pa polzi mehka, topla volna.


Prvi Majev je dokončan. V bolj moških barvah, kar je skoraj šestlentniku zelo pomembno, popestrila pa sem ga še z netopirčkom, ki so mu zelo všeč. Je pa motiv našit naknadno, tako da ga lahko kasneje tudi odstranimo ali zamenjamo, če bo sila.

Darilce bo prinesel verjetno Božiček, če ga ne bo prehitel Miklavž. Odvisno od tega, kako hitro dokončam še drugega. Se veseli december kar prehitro bliža, idej pa še toliko.

Ste imele tudi ve kot otroci kakšen kos oblačila, ki vam je bil še posebno ljub?

Bodite lepo,

Maja

torek, 16. november 2010

Razposajeni snežaki

Vsaka stvar je za nekaj dobra, tudi to, da naju je z Majem hkrati ulovila manjša virozica. Ker sva skupaj doma, sva sedaj ko se že bolje počutiva, čas dobro izkoristila. Lotila sva se novoletnih voščilnic.

Prvih osem je za njegovo babico, ki se je prijazno odločila za sodelovanje v najinem projektu. Idejo mi je dal Maj sam. Pogovarjala sva se o tem, da ni vsem otrokom na svetu tako lepo kot njemu. Težko je odgovoriti skoraj šestletniku, zakaj se revščina in izkoriščanje otrok dogaja, zakaj se tega ne da rešiti, preprečiti... V pozitivnem duhu, da on lahko pomaga, je bil odločen, da bo sam zaslužil nekaj denar in jim ga poslal. Tako se je rodila ideja, da izkoristiva to kar znava, da narediva lepe izdelke, jih "prodava" in zbrane evrčke pošljeva tja, kjer jih zelo potrebujejo.

Tako so nastajali raznorazni snežaki. Zaljubljeni...

zabavni,

spogledljivi,
navdušeni,
nasmejani in zadovoljni,
in vsi po vrsti pisani.

Tole zadnjo slikico je Maj narisal na večji papir, potem sva jo poskenirala in nekajkrat uporabila. Malo barvanja, malo rezanja in nastala je res lepa druščina.

Potrudila sva se tudi z notranjostjo in malce popestrila kuverte.

Prvi del projekta je tako zaključen. Upam le, da bo še naprej s takim navdušenjem nadaljeval.

Maja

ponedeljek, 8. november 2010

Spet nazaj

Pravzaprav nisem šla daleč, le moj zvesti fotoaparat je po kar nekaj letih uporabe dokončno klonil in to ravno med našimi jesenskimi počitnicami, ki so bile v resnici zelo zimske. Deset centimetrov snega v Kranjski gori je bilo dovolj za snežake, kepanje, sankanje in celo čisto pravi iglu.


Po težki odločitvi sem sedaj ponosna lastnica novega Canona power shot SX 210 IS, ki je prava mala igračka. Zgornja slika je nastala zvečer, na kuhinjski mizi brez uporabe fleša ali obdelave slike. Kar zadovoljna.

Drugače pa se počasi tudi pri nas "pripravljamo" na veseli december. Iz ostankov flisa je nastalo nekaj okraskov. Ali bodo popestrili naš dom ali darila, se še nisem odločila.

Če sem lahko malo radovedna. Katere fotoaparate pa ve uporabljate, kaj vam je pri njih pomembno?

Bodite lepo,
Maja

Še več idej za ustvarjanje

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...